odklòn -ôna (ȍ ó) 

  1. 1. odmik od normalnega, pravega: otrokov duševni odklon; obravnavati idejni odklon / v povesti se kaže avtorjev odklon od realizma odmik; prišlo je do odklona od tradicije
  2. 2. odmik na nepritrjenem delu od določene točke: odklon magnetne igle; odklon kazalca v levo
  3. 3. fiz. pojav, da se spremeni smer gibanja ali širjenja valovanja zaradi zunanjega vpliva: odklon curka delcev; odklon svetlobe
    ♦ 
    šport. odklon upogib telesa v pasu v stran; žel. voziti v odklon v spremenjeno smer



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek