odméven-vna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) 

  1. 1. ki (močno) odmeva: odmevni klici / odmeven hodnik, prostor; pren., knjiž. ta film dojame le človek z odmevno duševnostjo
  2. 2. publ. ki je ob svojem nastanku predmet govorjenja, razpravljanja: odmevni politični dogodki; odmevni znanstveni izsledki / četrtkova televizijska oddaja je zelo odmevna cenjena, priznana



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek