• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

odmévnik -a m (ẹ̑) muz. končni, navadno razširjeni del cevi pri pihalih in trobilih: usločen odmevnik
● knjiž., redko gramofonski odmevnik zvočnik, ojačevalec



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek