odmévnik -a (ẹ̑) muz. končni, navadno razširjeni del cevi pri pihalih in trobilih: usločen odmevnik
 
knjiž., redko gramofonski odmevnik zvočnik, ojačevalec



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek