odrêči -rêčem dov., odrêci odrecíte; odrékel odrêkla (é) navadno z dajalnikom
1. meniti, trditi, da kdo ni upravičen do tega, kar nakazuje določilo:odrekli so mu pravico do nastopa / kritika mu je odrekla umetniški talent
2. ne narediti, kar se pričakuje:odreči plačilo stroškov; očetu ne morem nič odreči; ni mogla odreči, da bi šla z njim / odreči komu azil // z oslabljenim pomenom narediti, da kdo ne postane, ni več deležen česa pozitivnega od osebka:odreči komu gostoljubje, pomoč, zaupanje / odreči pokorščino ne biti več pokoren, ubogljiv
3. nav. 3. os., knjiž. prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo; odpovedati:od dolge hoje so mu skoraj noge odrekle; oči so mu že odrekle / za hip so mu odrekle moči / nekateri igralci so popolnoma odrekli / malo pred ciljem mu je odrekel motor ● od presenečenja mu je odrekel glas ni mogel (spre)govoriti; star. pridelali so dosti koruze, repa pa je odrekla slabo obrodila; star. vsaka mu odreče, če jo pride snubit ga zavrne; te prošnje mi gotovo ne boš odrekel gotovo boš naredil, kar te prosim
odrêči se
1. izjaviti, da osebek česa ne želi sprejeti, več imeti:odreči se dediščini, nagradi; odreči se prestolu
2. zavestno narediti
a) da osebek česa zaželenega ne dobi, nima več:odreči se udobju; vsemu, kar človeka osrečuje, se je odrekel / odreči se prijateljem
b) da se osebek zaželenega dejanja ne udeleži, ga ne opravlja:odreči se izletu; odreči se kajenju / odreči se hrani, pijači, sladkarijam / kavi se nikoli ne odreče
3. izjaviti, da osebek ni več s čim v pozitivnem odnosu, zvezi:odreči se svojim idejam, načelom; odreči se veri
4. prenehati priznavati sorodstveno razmerje:po tem dogodku se mu je oče odrekel; doma so se ji odrekli / publ. družba se ga je odrekla
Dostopnost