odróčen tudi odrôčen -čna -o prid. (ọ̄; ō) 

  1. 1. ki je, se nahaja daleč od prometnih poti: to so odročni kraji; živeti na odročni kmetiji; biti premeščen v odročno vas; prometno odročen predel dežele / odročna ulica; njegove njive so odročne
  2. 2. pri vpreženi živini desni: odročni konj, vol

odróčno tudi odrôčno 
  1. 1. prislov od odročen: odročno ležeči deli ozemlja
  2. 2. v povedni rabi izraža neudobnost, nepripravnost dejanja: odročno je nositi vodo iz grape; s smiselnim osebkom v dajalniku odročno mi je hoditi iz Ljubljane tja; sam.: pognati odročnega



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek