oficír -ja (ȋ) član poveljniškega vojaškega osebja, častnik: postal je oficir; vojaki in oficirji / aktivni oficir; oficir za zvezo / oficir milice
 
navt. oficir trgovske mornarice absolvent srednje ali višje pomorske šole; voj. oficir čin od podporočnika do polkovnika ali nosilec takega čina



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek