1. del predmeta, kjer se stikata dva ali več njegovih robov, ploskev:ta predmet ima štiri ogle; zadeti se ob mizni ogel; ogel rute se je začel cefrati; miza je na štiri ogle štirioglata // ležal je na peči in segel na ogel po cigarete / zasmejal se je z ogli ustnic kotički ♦geom. stikališče vsaj treh robov telesa // prostor ob tem delu:sedeti na oglu mize
2. del stavbe, kjer se stikata zunanji steni:avtomobil je poškodoval hišni ogel; prišel je izza ogla; veter piha okrog oglov; ekspr. izginil je za oglom // prostor ob tem delu:čakati koga na oglu; stati na oglu ● ekspr. o tem govorijo že na vsakem oglu povsod; preg. žena podpira tri ogle hiše, mož pa enega glavno skrb za dom, družino ima žena