ógelnik -a [gəl(ọ̑) 

  1. 1. obrt. preprosta priprava za merjenje kotov: ogelnik, dleta in meter / nastavljivi ogelnik
  2. 2. predmet, navadno kamen, ki stoji na oglu, robu česa: stoji negibno kakor ogelnik



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek