• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

oglédnik -a m (ẹ̑) 

  1. 1. v zvezi mrliški oglednik kdor opravlja mrliške oglede: poklicati mrliškega oglednika; določen je bil za mrliškega oglednika
  2. 2. izvidnik: kolona je imela oglednika



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek