• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

ogórčiti -im dov. (ọ̄ ọ̑) spraviti v jezo, razburjenje, ker je bilo kršeno etično, moralno načelo: krivično ravnanje ga je ogorčilo; ta ukrep jih je ogorčil

ogórčiti se knjiž. postati jezen, razburjen, ker je bilo kršeno etično, moralno načelo: zakaj si se tako ogorčil / tako pa ne bo šlo, se je ogorčil ogorčeno rekel

ogórčen -a -o 

  1. 1. deležnik od ogorčiti: ogorčen zaradi krivice; biti ogorčen na koga, nad čim
  2. 2. publ. hud, silovit: ogorčeni boji na fronti; prisl.: ogorčeno se je obrnil; ogorčeno protestirati



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek