oktáva -e ž (ȃ) 

  1. 1. muz. interval v obsegu osmih diatoničnih stopenj: zaigrati, zapeti oktavo / enočrtna oktava / struna zveni (za) oktavo višje
     
    ekspr. ali ne boste še odšli, je rekla za oktavo višje, kot je sicer govorila s precej višjim glasom, glasneje // osma diatonična stopnja glede na dani ton: kvarta in oktava
  2. 2. lit. kitica iz osmih enajstercev; stanca: pesem v oktavah



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek