omamíti in omámiti -im, in omámiti -im dov. (ī á; á ȃ) 

  1. 1. narediti, povzročiti, da se kdo manj ali sploh ne zaveda samega sebe, svojih dejanj: omamiti človeka s plinom, udarcem / omamiti čebele z dimom / ekspr. groza mu je omamila čute
  2. 2. povzročiti stanje čutnega in duševnega ugodja, v katerem se zmanjša zavedanje sebe, resničnosti: glasba in ples sta ga omamila, da je pozabil na težave; omamiti se z mamilom
  3. 3. knjiž. olajšati, omiliti: omamiti bolečino
  4. 4. med. narkotizirati: omamiti bolnika z injekcijo
    ● 
    ekspr. knjiga ga je čisto omamila prevzela, navdušila; knjiž. te besede so mu omamile vest povzročile, da se je manj zavedal svoje krivde

omámljen -a -o: ni mrtev, samo omamljen je; omamljen od mamil, petja



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek