omočíti omóčim dov. (ī ọ́) 

  1. 1. nekoliko zmočiti: dež je omočil cesto; omočiti noge; omočiti robove kozarcev z limono; s pijačo si je omočila ustnice
  2. 2. namočiti: omočiti perilo; omočiti žemljo // pomočiti: omočil je palec v vodo
    ♦ 
    knjiž., ekspr. tudi oni si morajo omočiti grlo kaj popiti; star. starki so se omočile oči postale solzne

omóčen -a -o: omočen klobuk; omočena tla



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek