opírati-am nedov. (ī ȋnavadno v zvezi z na 

  1. 1. dajati, postavljati kaj v tak položaj, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenaša na kaj: sedel je v kotu in opiral brado na kljuko palice; opirati komolce na mizo // delati, da kdo je, ostane v pokončnem položaju; podpirati: ranjenca sta opirala dva borca; opiral ga je z levico / na strmini so morali opirati voz
  2. 2. imeti, uporabljati kaj za osnovo, izhodišče: svojo prošnjo opiram na naslednje; opirati trditev na že znana dejstva; opirati se na znanstvena spoznanja / sodba se opira na izpovedi prič

opírati se 
  1. 1. držati se koga tako, da se ohrani pokončen položaj: vso pot se je opiral nanj // biti v takem položaju, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenaša na kaj: stal je pri mizi in se z rokami opiral nanjo; opirati se na palico, ob palico
  2. 2. nav. ekspr. biti v prostorsko neposrednem stiku s čim: zadnja stran hiše se opira na strmo pobočje
  3. 3. imeti, dobivati pomoč, podporo: tudi v nesreči se lahko opira nanj / opirati se na lastne sile, sposobnosti

opiráje: sedel je, žalostno opiraje glavo v dlan; pisati o stvari, opiraje se na dejstva; stopal je počasi, opiraje se na palico

opirajóč -a -e: stal je, opirajoč se na gorjačo; na poskuse opirajoče se raziskave



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek