• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

opróga -e ž (ọ̄) 

  1. 1. arhit. nosilni prečni lok v oboku: oproge slonijo na stebrih; v oprogi je mojster upodobil še cerkvenega zaščitnika
  2. 2. vet. jermen, navadno pri konjski opremi, s katerim se pritrdi sedlo ali vlečna oprema: pričvrstiti oprogo



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek