• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

oratórij -a m (ọ́) 

  1. 1. muz. večja vokalna in instrumentalna skladba dramske vsebine za soliste, zbor in orkester: poslušati Bachov oratorij; oratoriji in kantate
  2. 2. rel. prostor za opravljanje molitev, namenjen določeni skupini vernikov: stopiti v oratorij



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek