• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

órglavec -vca m (ọ̑) 

  1. 1. kdor igra (na) orgle zlasti na koncertu: ni bil le dober orglavec, ampak tudi pianist; kritiki so koncert znanega orglavca dobro ocenili
  2. 2. zastar. organist: dobil je službo orglavca



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek