osamílo -a (íknjiž. 

  1. 1. snov, ki ne dopušča prehajanja vlage, toplote, zvoka, električnega toka; izolator: toplotno osamilo / zrak je dobro osamilo
  2. 2. predmet iz izolirne snovi za izoliranje vodnikov; izolator: drogovi s porcelanastimi osamili // kar pri kaki stvari ne dopušča prehajanja vlage, toplote, zvoka, električnega toka; izolacija: surovine za izdelavo osamil za stene



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek