osamítev -tve ž (ȋ) 

  1. 1. glagolnik od osamiti ali osameti:
    1. a) osamitev bolnikov z nalezljivo boleznijo / prostor za osamitev / ukrepi nasprotnikov za gospodarsko in politično osamitev države / osamitev od množic
    2. b) posledica osebne krize je bila nenadna osamitev
  2. 2. stanje osamljenega; osamljenost: politična in gospodarska blokada je spravila državo v osamitev / živeti v osamitvi
    ● 
    knjiž. zvočna in toplotna osamitev izolacija



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek