osébek -bka (ẹ̑) 

  1. 1. lingv. stavčni člen v imenovalniku, nadrejen povedku, ki v tvorniku izraža vršilca dejanja ali nosilca stanja, v trpniku pa cilj glagolskega dejanja: osebek in povedek
  2. 2. biol. (posamezen) organizem: izbrati za nadaljnjo gojitev osebke z najbolj zaželenimi lastnostmi; razvoj osebka
  3. 3. nav. slabš. človek, oseba: spraviti negativne osebke na varno



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek