osénčiti -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 

  1. 1. z uporabo različnih, navadno temnejših tonov iste barvne osnove doseči plastičen videz predmeta: osenčiti neosvetljene ploskve; z zamahom čopiča je osenčil drevo
  2. 2. v zvezi z oči, veke nanesti ličilo na veke: osenčiti oči z modro barvo; veke si je zelo osenčila
  3. 3. redko zasenčiti: z roko si je osenčila obraz
    ● 
    knjiž. goste dlačice so mu osenčile roke potemnile

osénčen -a -o: osenčeni deli ploskve; njegove risbe so bile dobro osenčene; zeleno osenčene oči



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek