• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

osméro štev. neskl. (ẹ̑) skupina osmih enot

  1. a) pri množinskih samostalnikih: osmero mladih oči strmi v mrak
  2. b) pri drugih samostalnikih: imel je osmero otrok
    ♦     rel. osmero blagrov povzetek krščanskega moralnega nauka



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek