osónčiti -im dov. (ọ́ ọ̑) obdati s sončno svetlobo: sonce je osončilo drevored; pren., ekspr. smehljaj mu je osončil obraz

osónčen -a -o: ustavil se je na osončeni jasi
 
lepo osončen obraz zagorel; uporabiti bolj osončen prostor za bivanje bolj sončen



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek