• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

ósten -tna m (ọ́) 

  1. 1. nekdaj palica z železno konico zlasti za poganjanje volov: vola je dregnil z ostnom
  2. 2. star. ost, bodica: v njenih besedah je začutil osten



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek