• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

otávnik -a m (ȃ) 

  1. 1. nar. (posušena) trava tretje košnje; otavič: Otavnika je bilo dva voza .. otavnice pa še za pašo ne bo (C. Kosmač)
  2. 2. zastar. avgust: prvega otavnika je odpotoval



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek