otíp -a (ȋ) 

  1. 1. značilnost snovi, zlasti tkanine, ki se zaznava s tipom, tipanjem: po videzu in otipu so ta vlakna podobna volni; tkanina z mehkim, svilenim otipom
     
    tekst. hladni otip ki vzbuja, povzroča občutek hladnosti
  2. 2. glagolnik od otipati: oceniti kvaliteto blaga z otipom / otip z rokami, ustnicami / na otip prijetna tkanina



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek