otopévati -am nedov. (ẹ́) 

  1. 1. postajati manj občutljiv za zunanje dražljaje: čuti mu otopevajo; otopevati za bolečine
  2. 2. izgubljati voljo, zanimanje za kaj: po tem dogodku je polagoma otopevala; pri enoličnem delu je začel otopevati // pojavljati se v manjši meri, v manj izraziti obliki: občutek zadovoljstva je otopeval; zavest krivde mu otopeva / nasprotja med njimi otopevajo
  3. 3. redko postajati top, manj oster: rezilo začenja otopevati



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek