1. navadno v povedni rabi po govorjenju, miselnosti ali ravnanju podoben otroku:mlada je še in precej otročja / otrok je za svoja leta še otročji ni tak, kot se za njegovo starost pričakuje; ekspr. tako gledanje se nam zdi otročje nezrelo, neresno
2. star. otroški:spomini na otročja leta / otročji čevlji; otročje igrače
otróčje prisl.:bil je otročje vesel; to je otročje lahko narediti; po otročje govoriti; sam.: ekspr. gre mu na otročje postaja otročji
Dostopnost