outsider -ja [áu̯tsájd-(ȃ-ȃ) 

  1. 1. žarg., šport. kdor ima na tekmovanju malo možnosti za zmago: tekmovalci so se razdelili na dve skupini — boljše igralce in outsiderje / njihovo moštvo je letos igralo vlogo outsiderja
  2. 2. publ. kdor ni vključen v kako skupnost, obstranec: vsi junaki v romanu so outsiderji in bohemi; družbeni outsider



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek