oznaníti in oznániti -im dov. (ī á āknjiž. 

  1. 1. sporočiti javnosti, razglasiti: oznaniti zaroko; oznaniti po časopisih, radiu / nekdaj birič je na trgu oznanil nove predpise oklical
     
    rel. obvestiti vernike ob koncu maše o čem // povedati, sporočiti sploh: takoj mu je oznanil novico; najprej je oznanil svoj uspeh materi
  2. 2. naznaniti, napovedati: pasje lajanje je oznanilo njegov prihod / oblaki so oznanili nevihto
    ● 
    star. cerkvena ura je oznanila devet odbila

oznánjen -a -o: oznanjeni ukazi; kar je bilo oznanjeno, se je zgodilo



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek