pahníti in páhniti -em, tudi páhniti -em dov. (ī á; á ā) 

  1. 1. močno suniti, poriniti z roko z namenom, da pade: pahnil jo je, pa je padla; hotel ga je pahniti / ekspr. klobuk je pahnil nazaj porinil // z močnim sunkom z roko narediti, da pade: pahnil ga je z balkona, vrha stopnic; pahnil jo je po tleh; pahniti koga v prepad; pren., ekspr. pahniti koga z lažnega piedestala // v zvezi z od sebe odriniti, odsuniti: hotel jo je objeti, a ga je pahnila od sebe; jezno je pahnil knjigo od sebe / to misel je pahnila od sebe
  2. 2. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da pride kdo v določeno stanje: pahniti koga v nesrečo, obup, pomanjkanje, smrt; pahniti državo v vojno / to dejanje ga je pahnilo v ječo
    ● 
    ekspr. končno so ga pahnili iz službe odpustili; ekspr. pahniti koga s prestola vzeti mu oblast; ekspr. s svojim ravnanjem je pahnil obe hčeri od sebe odvrnil, odgnal; ekspr. ta poglavja so pozneje pahnili iz knjig so jih črtali, izpustili

páhnjen -a -o: pahnjen je bil v osamljenost; v beraštvo pahnjena družina
 
ekspr. bil je malo pahnjen neumen, omejen



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek