pálčnik -a [u̯č(ȃ) 

  1. 1. nav. mn. rokavica z enim prstom: na rokah je imel palčnike; natakniti, sneti palčnike; usnjeni, volneni palčniki
  2. 2. tanka gumijasta prevleka za palec: čez obvezo na palcu so mu dali palčnik
  3. 3. nar. zgornji, krajši rogelj senenih vil: palčnik se je zlomil
    ♦ 
    bot. palčnik dlakava rastlina s temno modrimi zvončastimi cveti v socvetju; koprivasta zvončnica; les. palčnik skobljič za izdelovanje zaokroženih robov ali okroglih palic; voj. palčnik nekdaj železna rokavica z enim prstom kot del oklepa



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek