• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

pánteon -a m (ȃ) 

  1. 1. antično svetišče, posvečeno vsem bogovom: vidno mesto v panteonu je imel bog sonca; pren. s Prešernom smo stopili v panteon svetovne umetnosti
  2. 2. v nekaterih deželah poslopje z grobnico, grobnicami s posmrtnimi ostanki znamenitih ljudi: pokopali so ga v panteonu / Panteon v Parizu
  3. 3. vznes. skupnost znamenitih ljudi: ti možje so naš pesniški panteon



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek