patrón-a (ọ̑) 

  1. 1. rel. svetnik, izbran za zaščitnika osebe, cerkve; zavetnik: sv. Urban je njegov patron; priporočiti se svojemu patronu; župnijski patron / konjski patron; patron viničarjev // knjiž. pokrovitelj: patron razstave
  2. 2. ekspr., navadno s prilastkom človek kot nosilec določenih lastnosti: imaš pa dobrega patrona, da ti vse to plača; s takim dolgočasnim patronom se nočem družiti / ti si pa res čuden patron; iron. ti si pa lep patron // človek, oseba sploh: kaj vem odkod je prišel ta patron
  3. 3. v nekaterih deželah delodajalec, gospodar: patron je začel odpuščati delavce; imeli so dobrega patrona
    ♦ 
    zgod. patron nekdaj oseba, ki ustanovi beneficij; pri starih Rimljanih patricij, ki varuje, ščiti socialno nižje stoječo osebo



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek