peklíti -ím [tudipəknedov., pêkli tudi peklì in pèkli (ī í) ekspr. povzročati zelo veliko duševno neugodje, trpljenje: njegova brezbrižnost jo pekli; peklila ga je misel, da ni izpolnil obljube; pekli ga, da ga nihče ne ceni; pekli se zaradi sinove neubogljivosti
 
ekspr. še zmeraj ga pekli žeja še zmeraj je žejen; ekspr. po tej hrani ga pekli v želodcu peče, žge

peklíti se zelo se truditi, si prizadevati: sam se pekli in ubija, da bi preživel družino



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek