Tipkovnice
péven -vna -o prid. (ẹ̄) ki ima izrazito, prijetno melodijo: njegove pesmi so zelo pevne / drama se odlikuje po pevnem jeziku // ki se da (brez težav) peti: pevna melodija / v melodiki je skladatelj ljudsko domač in lahko peven
Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji
Komentiraj slovarski sestavek
Obvestilo o uporabi piškotkov
Trenutno imate izkljopljeno uporabo ne-nujnih piškotkov.
Ta stran uporablja piškotke. Z nadaljevanjem uporabe te strani soglašate z uporabo nujnih piškotkov. Za ne-nujne piškotke podajte izrecno soglasje.
Več o piškotkih
Dostopnost
Dostopnost