• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

plebéjec -jca m (ẹ̑) 

  1. 1. pri starih Rimljanih pripadnik preprostega, brezpravnega, vendar svobodnega družbenega sloja: upor plebejcev; plebejci in patriciji
  2. 2. nav. ekspr., v razredni družbi pripadnik enega od socialno nižjih družbenih slojev: bil je plebejec, ki se je dokopal do premoženja



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek