plús neskl. pril. (ȗ) 

  1. 1. mat. izraža, da je število večje od nič: plus pet [+5]
  2. 2. ki je na (merilni) lestvici nad ničlo: včeraj je bila temperatura plus pet, danes je pa minus tri
    ● 
    žarg., šol. v zemljepisu je dobil plus štiri, redko štiri plus oceno, ki je bližje prav dobremu kot odličnemu
    ♦ 
    fiz. očala z dioptrijo plus dve ki označuje daljnovidnost



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek