poblísk -a (ȋ) 

  1. 1. glagolnik od pobliskati se ali poblisniti:
    1. a) pobliski luči, svetilnika / med pobliskom, ki je napovedoval nevihto, je zagledal njen bledi obraz
    2. b) njena otroškost se kaže v sproščenem smehu, v pobliskih oči / poblisk jeze, veselja je zažarel v njegovih očeh / ekspr. ujel je poblisk njene postave odsev
  2. 2. ekspr., s prilastkom kratkotrajen, močen izraz, pojav česa: imeti genialne pobliske; v sklepu je viden poblisk zdravega razuma / na obzorju so se kazali pobliski revolucije



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek