pobótati -am dov. (ọ̄) s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo nima, ne kaže več odklonilnega odnosa do koga: pobotati sprta zakonca; sporekla sta se, a sta se kmalu spet pobotala; pobotal se je z očetom
♦ 
jur. pobotati terjatev poravnati jo z nasprotno terjatvijo

pobótati se star. dogovoriti se, pogoditi se: pobotati se za plačilo

pobótan -a -o: pobotana soseda



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek