počiválnik -a [drugi pomenu̯ninln(ȃ) 

  1. 1. kos pohištva za počivanje, počitek: sesti na počivalnik; oblazinjen, pleten počivalnik
  2. 2. kamen, prostor ob poti, na katerem se navadno počiva: vedel je za vsak počivalnik ob cesti
    ♦ 
    arhit. stopniščni počivalnik večja ploskev med stopnicami ali na koncu stopnic; podest



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek