pòd pôda m, mest. ed. tudi pódu (ȍ ó) 

  1. 1. obloga na spodnji površini zaprtega prostora, po kateri se hodi: lakirati, loščiti pod; očistiti pod; položiti pod; izrabljen pod; lesen pod; pod iz umetne mase / parketni pod parket // pod avtomobila je načela rja dno; pod vagona je zgorel / cigareto je otresel kar na pod tla; udarjati z nogami ob pod
  2. 2. nar. skedenj: spraviti seno na pod; mlatiti na podu
  3. 3. mn., geogr. skalnata planota v gorah: na podih sta odložila dereze / Mali podi
    ♦ 
    agr. pod voza deska, deske, ki se položijo na ogrodje voza; grad. slepi pod podlaga iz lesa, betona, na katero se položi, namesti leseni pod; topli pod obloga iz plastične folije, podložene z debelo tkanino, klobučevino; les. ladijski pod pod iz ožjih, enako širokih desk, sestavljenih na pero in utor; deske, obdelane za tak pod



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek