pogáča -e ž (á) 

  1. 1. boljši, navadno maslen kruh: jesti pogačo; odrezati kos pogače // etn. tak kruh, okrašen s svečami, rožami, zlasti ob poroki, rojstvu: krstna pogača; ženitovanjska pogača
     
    preg. zrno do zrna pogača, kamen na kamen palača
     
    gastr. jed iz kvašenega, umešanega ali krhkega testa z različnimi nadevi, pečena v plasteh
  2. 2. agr. stisnjena krma iz ostankov rastlinskih snovi, navadno v obliki kolobarja: dajati živini pogače / oljna pogača



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek