pogánjek -jka (ȃ) 

  1. 1. razvit listni ali cvetni popek, sestavljen iz stebla in listov: drevo že dela poganjke; odrezati poganjke; poganjki grmičja; rast poganjkov / cvetni, listni poganjki; dolgi, kratki poganjki; pren., ekspr. z njim je šel v grob zadnji poganjek te stare rodbine
     
    bot. nadomestni ali adventivni poganjek ki zraste iz starega tkiva; stranski ali lateralni poganjek ki raste ob strani debla, vej
  2. 2. kar začenja rasti: na bradi in pod nosom je opazil prve poganjke
  3. 3. ekspr., navadno z rodilnikom prvi pojav tega, kar se začenja razvijati ali ima možnosti za razvoj; kal: poganjki ljubezni, sovraštva / poganjki umetniške ustvarjalnosti



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek