pogledováti -újem nedov. (á ȗ) 

  1. 1. večkrat pogledati: v zadregi je pogledoval v tla; pogledovati za odhajajočimi; pogleduje kvišku in nekaj mrmra; pogledovati na vse strani, okoli sebe; pogledoval je zdaj enega, zdaj drugega // večkrat pogledati kam z namenom, da se kaj
    1. a) vidi, zazna: skrivaj je pogledovala goste / pogledovala je sliko od vseh strani ogledovala; pogledovati se v ogledalu
    2. b) ugotovi, spozna: nestrpno pogleduje na uro; pogledovala je skozi okno, če se sin že vrača; kar naprej mora pogledovati v slovar
  2. 2. večkrat odpreti oči: nekaj časa je pogledoval, pa spet zamižal
  3. 3. s prislovom večkrat izraziti s pogledom
    1. a) čustvo, razpoloženje: grdo, jezno, lepo, veselo, žalostno pogledovati; zaljubljeno ga pogleduje
    2. b) lastnost, stanje: ostro, pozorno, strogo pogledovati koga
  4. 4. nav. ekspr. večkrat izstopiti, biti za krajši čas potisnjen iz svoje okolice: pri hoji ji krilo pogleduje izpod plašča // biti viden, kazati se: mesec pogleduje izza oblakov; tu in tam pogleduje kamenje izpod snega
  5. 5. pog., s predlogom večkrat pokazati zanimanje za osebo drugega spola: že dalj časa pogleduje za njo
    ● 
    pogledoval ga je izpod čela plašno, skrivaj; zastar. ljudje se pogledujejo nad njegovim početjem se zgražajo; star. pomenljivo se pogledovati s kom se spogledovati

pogledujóč -a -e: jezno jo pogledujoč, nadaljuje zgodbo



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek