• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

pohába -e ž (ȃ) 

  1. 1. glagolnik od pohabiti: pohaba ujetnikov
  2. 2. nav. ekspr. trajna telesna okvara: njena pohaba ga ne moti // pohabljen človek: po nesreči je ostal pohaba / kot psovka daj mi že mir, ti pohaba



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek