• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

pòk tudi pók póka m (ȍ ọ́; ọ̑) 

  1. 1. kratek, močen glas: slišati je bilo pok; pok strela / pasti na tla z glasnim pokom
  2. 2. glagolnik od počiti: to je povzročilo pok kosti / pok z bičem



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek