pókavec tudi pókovec -vca (ọ́) ekspr. nedorasel fant: ko sem bil še pokavec, sem večkrat spremljal očeta v mesto; ravna z menoj kakor s kakim pokavcem / vse bi storila za svoje pokavce otroke
♦ 
bot. mnogosemenski suhi plod, ki zrel razpade v več enosemenskih plodičev



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek