poklòn -ôna (ȍ ó) 

  1. 1. nagib glave ali glave in zgornjega dela telesa kot pozdrav, izraz spoštovanja: zahvalil se jim je z globokim, rahlim poklonom / v meščanskem okolju, kot pozdrav moj poklon, gospa
  2. 2. občudovanje, pohvala, izražena komu neposredno: njegov poklon ji je ugajal / vsi ji delajo poklone / tako povabilo je veljalo za največji poklon priznanje
  3. 3. star. dar, darilo: zavrniti poklon / plašč je namenjen njej za poklon
    ♦ 
    zgod. manjša dajatev, ki so jo podložniki v Poljanski dolini morali plačevati svojemu zemljiškemu gospodu



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek